Športna diagnostika
Razvoj sodobnega športa je vse bolj povezan z novimi tehnološkimi, raziskovalnimi in organizacijskimi metodami v procesu treninga. Vrhunske športne ekipe v zadnjih letih ne gradijo rezultatov samo na osnovi izkušenj in intuicije, ampak uvajajo v proces treninga vedno več tehnologij, s katerimi dobijo objektivne kazalce o pripravljenosti posameznika. Rezultati športnikov so na današnji stopnji sodobnega športa vse bolj produkt programiranega in kontroliranega procesa treninga. V Sloveniji se največji delež športne diagnostike izvaja v CENTRU ZA VRHUNSKI ŠPORT, terenska testiranja pa izvaja MOBILNI LABORATORIJ. Tehnološka merilna oprema mobilnega laboratorija ni vezana na stacionarne laboratorije, ampak je prenosna. Merilna oprema in postopki meritev zadovoljujejo mednarodne kriterije za izvajanje strokovno-razvojnega in znanstveno–raziskovalnega dela na področju športne diagnostike.
Specialna priprava ob pojavu poškodb
Ob pojavu poškodbe je pomembno, da pacient opravi pregled pri ortopedu in po potrebi še slikovno diagnostiko (RTG, MR, CT, UZ). Ortoped se odloči ali bo opravil operativni poseg ali pa bo pacient pričel s fizikalno terapijo. Najbolj pomembna je specialna priprava, ki jo opravi pacient s pomočjo kineziologa/trenerja specialista. Kineziolog s pomočjo športne diagnostike ugotovi stanje mišično-živčnega sistema in določi načrt vadbe. Vadba je usmerjena v odpravljanje živčno-mišičnih deficitov in telesno pripravo za izbrano športno disciplino. Pacient (športnik, rekreativec) je po opravljenem specialnem treningu pripravljen na obremenitve v njegovi športni disciplini. Kineziolog pripravi tudi sistem preventivnega treninga, ki ga mora pacient opravljati v sklopu svojega treninga, ker s tem preprečimo ponoven pojav poškodbe.
Merjenje telesne sestave
Antropometrijske karakteristike moramo izmeriti s sistemom Tanita, da lahko določimo telesno kompozicijo športnika-rekreativca (telesna višina, telesna masa, ITM – indeks telesne mase, % maščobne mase, % kostne mase, % mišične mase, % vode v telesu, % puste telesne mase), kar nam omogoča bolj natančno načrtovanje vadbenih programov in jedilnikov z vidika pridobivanja mišične mase ali zmanjšanja maščobne mase. Merjenje obsegov telesnih segmentov (golen, stegno, trebuh, prsi, nadlahet, podlahet) je potrebno za določitev telesne strukture, ki je specifična za določene športne discipline. Vedeti moramo, da je lahko povečanje obsegov telesnih segmentov posledica povečanja mišične mase ali v najslabšem primeru povečanja maščobne mase.
Merjenje lastnosti mišic (TMG)
Metoda tenziomiografije je diagnostično orodje za ugotavljanje kontraktilnih lastnosti mišic in njihovo spreminjanje skozi čas. Rezultati TMG meritev opisujejo tudi funkcionalno stanje mišic. Zato ima TMG veliko prednost na področju diagnostike pred operacijo in po operacijski rehabilitaciji ter na področju določitve škode, ki nastane na posamezni mišici pri poškodbi. Zaradi svoje ne-invazivnosti se lahko metoda uporablja takoj po operaciji. Druge mehanske metode kot so izokinetika, trenažerji in bilateralna pritiskovna plošča, se lahko uporabljajo v procesu rehabilitacije kasneje (pozna rehabilitacija), saj mora pacient razviti določeno mišično silo na vseh omenjenih aparaturah, kar pa lahko povzroči nadaljnje poškodbe že poškodovanih ali operiranih mehkih tkiv.
Merjenje odrivne moči
Moč je ena najpomembnejših biomotoričnih sposobnosti v predikciji rezultatov v različnih športnih panogah. V realnih motoričnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja ekscentrično-koncentrični tip mišične kontrakcije, ki se kaže v obliki odrivne moči. To je poseben primer eksplozivne moči v ekscentrično-koncentričnih razmerah in je najpogostejša v cikličnih, acikličnih in kombiniranih gibalnih strukturah. Vertikalni in globinski skoki so pomembna vadbena sredstva v treningu moči. Z njimi izboljšujemo funkcijo ekscentričnega in koncentričnega mišičnega delovanja spodnjih okončin. Hkrati so ti skoki nepogrešljiv merski instrumentarij za diagnostiko odrivne moči (eksplozivne moči nog).
Merjenje hitrosti in agilnosti
Telesna priprava športnika ima vse pomembnejšo vlogo v sodobnem športu. Zlasti v tistih športnih panogah, kjer so prišli rezultati do zgornjih meja fizioloških in psiholoških zmožnosti športnikov. Vrhunski rezultati v športu so vse manj rezultat intuicije, talenta in drugih naključnih dejavnikov. Razvoj športnih dosežkov bo v bližnji bodočnosti prav gotovo posledica novih spoznanj s področja metodologije in tehnologije športnega treniranja. Optimalna telesna priprava je osnovni temelj, na katerem lahko gradimo specifičen proces športnega treninga. Do tega spoznanja so prišli številni športni trenerji in drugi eksperti. Telesna priprava športnika je kontinuiran, kompleksen in programiran proces razvijanja osnovnih in specifičnih biomotoričnih in funkcionalnih sposobnosti. To je proces, ki mora imeti v naprej definirane cilje, smotre, sredstva in metode transformacije antropološkega statusa športnika. Vsaka športna panoga zahteva osnovno in specifično telesno pripravo.
Merjenje vzdržljivosti
Uspešnost v športu je odvisna od številnih dejavnikov. Med njimi zelo pomembno vlogo igrajo tudi telesne oz gibalne sposobnosti, znotraj njih pa tudi hitrostna vzdržljivost. Primer iz športa:V štiridesetih minutah igre košarkar v povprečju opravi približno 4500 m poti, s povprečno hitrostjo nekaj manj kot 2 m·s-1 (Erčulj in sod., 2007). Gibanja, ki jih izvaja so zelo raznovrstna, razlikujejo se v intenzivnosti in dolžini. Po ocenah nekaterih avtorjev (Brittenham, 1998; Marlow, 2003) je košarka 20 do 30% aerobna in 70 do 80% anaerobna športna dejavnost. Različni načini, hitrost in dolžina (trajanje) gibanj v košarki se odražajo v parametrih t.i. notranje obremenitve med katere prištevamo tudi srčni utrip. Povprečni srčni utrip košarkarja na tekmi v 40 minutah čiste igre znaša po ugotovitvah nekaterih avtorjev (Abdelkrim in sod., 2007; McInnes in sod., 1995) okoli 170 udarcev v minuti kar znaša približno 90 % maksimalnega srčnega utripa.
Športni talent
Športni talent ni odvisen le od genetskih dejavnikov, saj imajo tudi okoljski dejavniki nanj velik vpliv. Med t.i. okoljske dejavnike prištevamo športnikovo osebnost, telesno pripravljenost, telesni oziroma morfološki tip na katere lahko vpliva predvsem sistematični trening, psihološka priprava in ustrezen režim prehrane. Med zunanje dejavnike, ki vplivajo na uspeh v športu lahko štejemo tudi socialni status, ekonomski status, državno ureditev in ustrezne pogoje za izvedbo treninga (dvorana, zunanji tereni, oprema, strokovnjaki). Vrhunske rezultate v športu lahko posameznik ali ekipa doseže le s strokovno vodenim programiranim sistemom treninga. Športnik izvaja načrtovan trening po navodilih trenerja, nadzira trenažni proces ter nadzira razvoj lastnih gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti.
Športni trening
Osnovni cilj treninga je optimalen razvoj gibalnih sposobnosti (moč, hitrost, vzdržljivost, koordinacija, gibljivost, ravnotežje) in optimalna telesna sestava posameznika (mišična masa, maščobna masa). Uspešno in učinkovito izvajanje športne tehnike določajo sposobnosti kot so: eksplozivna moč, agilnost, sklepna stabilizacija (togost mišic in tetiv, senzo-motorika), koordinacija (medmišična in znotraj-mišična), odrivna moč in hitra moč (pliometrija) ter specialna vzdržljivost.
Športna prehrana
Prehrana vrhunskega športnika ali rekreativca zahteva celostni pristop obravnave posameznika glede na spol, vrsto športa, intenziteto in čas dnevnih treningov, oziroma tekmovanja ter posebnih prehranskih potreb. Le skrbno načrtovana prehrana zagotovi potrebe po energiji, hranilih in esencialnih snoveh, ki so pri telesnih naporih bistveno povečane in nujne za normalno delovanje organizma. Optimalna prehranska podpora pri športni vadbi zagotavlja boljše športne dosežke, hkrati pa varuje športnikovo zdravje.
