Merjenje hitrosti in agilnosti

MERJENJE HITROSTI IN AGILNOSTI

Telesna priprava športnika ima vse pomembnejšo vlogo v sodobnem športu. Zlasti v tistih športnih panogah, kjer so prišli rezultati do zgornjih meja fizioloških in psiholoških zmožnosti športnikov. Vrhunski rezultati v športu so vse manj rezultat intuicije, talenta in drugih naključnih dejavnikov. Razvoj športnih dosežkov bo v bližnji bodočnosti prav gotovo posledica novih spoznanj s področja metodologije in tehnologije športnega treniranja. Optimalna telesna priprava je osnovni temelj, na katerem lahko gradimo specifičen proces športnega treninga. Do tega spoznanja so prišli številni športni trenerji in drugi eksperti. Telesna priprava športnika je kontinuiran, kompleksen in programiran proces razvijanja osnovnih in specifičnih biomotoričnih in funkcionalnih sposobnosti. To je proces, ki mora imeti v naprej definirane cilje, smotre, sredstva in metode transformacije antropološkega statusa športnika. Vsaka športna panoga zahteva osnovno in specifično telesno pripravo.

V strukturi telesne priprave imajo biomotorične sposobnosti različen ponder pomembnosti, odvisno od značilnosti posamezne športne panoge. Nedvomno je hitrost ena od ključnih biomotoričnih sposobnosti (Bračič, 2010).

Agilnost lahko definiramo kot: 1) sposobnost izvedbe hitrih, koordiniranih in povezanih sprememb smeri gibanja (Drabik, 1996), 2) sposobnost pospeševanja, zaviranja in hitre spremembe smeri gibanja, s tem da obdržimo kontrolo gibanja in ne izgubimo hitrosti (Brittenham, 1998), 3) sposobnost hitre spremembe smeri gibanja (Gredelj, 1975), 4) sposobnost spremembe smeri gibanja brez izgube ravnotežja, hitrosti, moči in kontrole gibanja (Pearson, 2001) in 5) košarka je disciplina agilnosti (Trninić, 2001).

Gredelj in sodelavci (1975) so agilnost uvrstili med sposobnosti, ki so podrejene mehanizmom za strukturiranje gibanja, v okviru tega pa se nahajajo še koordinacijske sposobnosti in hitrost alternativnih gibov. Bompa (1999) je označil agilnost kot kombinirano sposobnost koordinacije in hitrosti. Agilnost je pogojena tudi s sposobnostjo moči (power), maksimalne sile in maksimalne hitrosti. V tuji literaturi (Pearson, 2001; Graham, 2000) je agilnost označena kot problem kondicijske priprave in je poimenovana SAQ (speed, agility and quickness). Najbolj podrobno strukturo agilnosti sta podala Verstegen in Marcello (2001), ki navajata naslednje faktorje: 1) moč, 2) koordinacija, 3) hitrost, 4) dinamično ravnotežje, 5) mobilnost sklepnih sistemov, 6) razvitost energetskih sistemov, 7) stabilnost lokomotornega sistema in 8) optimalna biomehanska struktura gibanja (tehnika).

Gambetta (2001) je definiral strukturo agilnosti, ki je od vseh najbolj podobna zahtevam košarkarske igre: 1) reakcija in prepoznavanje situacij, 2) štartni položaj, 3) štartni pospešek, 4) pomembnost prvega koraka v gibanju in pospeševanje, 5) kontrola telesa pri veliki hitrosti, 6) dohitevanje in prehitevanje nasprotnika, 7) delo nog, 8) sprememba smeri, varanje nasprotnika in 9) prostorsko reagiranje in zaustavljanje.

Meritve hitrosti in agilnosti opravljamo s sistemom infra-rdečih fotocelic (Witty, Microgate, Italija).